Italijanske kronike so zgodbe, ki upovedujejo univerzalne téme ljubezni in nasilja, srčne izročenosti drugemu in sebične polaščevalske sle. Z literarno zvijačo, češ da gre le za prevode nekih davnih italijanskih rokopisov, ki opisujejo strastna čustva in mračne dogodke iz plemiških dvorcev, papeških palač, vojaških taborov, samostanov in jetnišnic, je Stendhal na široko odprl vrata ljubezenskim strastem, plemenitemu odrekanju in žrtvovanju lastne telesnosti.
Francoski pisatelj in diplomat Marie-Henri Beyle (1783–1842) s psevdonimom Stendhal je bil sprva uradnik v vojaški upravi, nato diplomat v Italiji. Bil je ljubitelj umetnosti in je Italijo spoznaval s strastjo, odkrival jo je na pohodih z Napoleonovo vojsko in na potovanjih po državi. Z romani Rdeče in črno, Parmska kartuzija in Lucien Leuwen se je vpisal med velikane francoskega in evropskega romana, tudi s svojo izjemno aktualnostjo, saj se zanima za človeško usodo na prepihu zgodovinskih viher in nasilja.
Strani: 372
ISBN: 978-961-284-885-9
»Stendhalove Italijanske kronike nagovarjajo sodobno kugo politične korektnosti, mračno samovšečno različico tega, čemur je sam rekel farštvo.« − Tim Parks
Prevajalec
Avtor
spremne
besede
Jaroslav Skrušný je po diplomi iz primerjalne literarne zgodovine in francoščine na ljubljanski Filozofski fakulteti delal kot urednik na založbi Partizanska knjiga, nato pa kot urednik kulturnih in umetniških programov na Televiziji Slovenija. Prevajal je francoske pisce prve polovice 20. stoletja, eksistencialiste (Malraux, Sartre, Camus, Bataille). Leta 2010 je prejel Sovretovo nagrado, leta 2012 pa je bil odlikovan z redom viteza umetnosti in leposlovja v Franciji.
Igor Grdina je doktoriral iz slovenske literarne zgodovine in zgodovine, ukvarja se predvsem z zgodovino starejše in novejše slovenske književnosti, s kulturno zgodovino in politično zgodovino. Njegova bibliografija obsega več kot 1300 enot; od tega je več kot 30 samostojnih knjig. Bil je zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, zdaj je znanstveni svetnik na ZRC SAZU, sodeluje tudi z AMEU-ISH in predava na programu Kulturna zgodovina na Univerzi v Novi Gorici.
»Recite mi Ishmael« – najbolj znan uvodni stavek iz zgodovine svetovne književnosti. Zgodba kapitana Ahaba in njegovega obsesivnega lova na belega kita glavača, ki mu je na neki prejšnji kitolovski odpravi odgriznil nogo, nas z ladjo Pequod vozi po širjavi oceana, vse do vnovičnega, dramatičnega srečanja z Moby Dickom, ki mu sledi bridek konec. V svoji obsedenosti Ahab za seboj potegne celotno moštvo kitolovke, preživi samo pripovedovalec Ishmael. Zakladnica slik duha tedanjega časa, opisov zgodovine in veščin kitolovstva.
Herman Melville (1819–1891), eden največjih ameriških pisateljev in eno največjih literarnih imen, ki jih pozna človeštvo. Zaradi finančnega propada družine Melville ni pridobil višje izobrazbe, veliko pa je bral in sodeloval v debatnih krožkih. Prvo službo je dobil že pri trinajstih letih, delal na trgovskih, vojaških in kitolovskih ladjah in kmalu zatem začel pisati. Roman Moby Dick, ki je slavo doživel šele v prvi polovici 20. stoletja, je s svojo nenavadno moderno govorico spregovoril mladim, ki so se bojevali v prvi svetovni vojni in se spraševali o smislu in nesmislu življenja.
»Priznam, želim si, da bi sam napisal to knjigo.«
− William Faulkner
Strani: 780
ISBN: 978-961-284-886-6
Prevajalec
Avtor
spremne
besede
Jernej Županič je prevajalec, pesnik in pisatelj. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije, prevaja iz angleščine v slovenščino in obratno, tako prozo in poezijo kot esejistiko in teorijo. Med avtorji, ki jih je prevedel, so Jonathan Franzen, Irvine Welsh, J. M. Coetzee, David Foster Wallace, Rachel Cusk, Taiye Selasi, Freddie Rokem, Lydia Davis, C. D. Wright in Dave Eggers – za prevod slednjih treh je Županič leta 2017 prejel nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca.
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od 2018 je odgovorni urednik spletnega portala Vrabec anarhist.
Hudičevi napoji so izšli v Berlinu v začetku 19. stoletja, navdih za scenografijo romana pa je Hoffman dobil po obisku samostana in ga napisal v le nekaj tednih. Karizmatični kapucin Medarus v samostanu najde čudežno stekleničko z zlodejevo tekočino. Ko jo popije, se mu življenje zapolni z vizijami, norostmi, umori, pregrehami, zlobo, zabavo in kesanjem. Ko ubije taščo in brata svoje izvoljenke, princese Avrelije, in je njegovo hudičevo delo razkrinkano, je edina rešitev ta, da pobegne, vendar ga tudi na begu zasleduje glas morilskega dvojnika. Briljanten opis razcepljene osebnosti skozi pustolovsko zgodbo grešnega meniha, ki doživlja globok proces kesanja, na koncu romana pa je poplačan z odkritjem slikarjevega dnevnika.
Theodor Amadeus Hoffmann (1776–1882), največji pripovednik nemške romantike. Človek mnogih darov, odličen pravnik, karikaturist in slikar, skladatelj in predvsem pisatelj. S peresom je slikal na eni strani brezčutne filistre, živeče svoje pusto življenje, na drugi pa poetične ljudi z bogatim notranjim življenjem, nagnjene k pustolovščinam v svojem notranjem in zunanjem svetu. Med njegovimi glavnimi literarnimi deli so Življenjski nazori mačka Murra, Fantazijske zgodbe v Callotovi maniri, Nočne zgodbe, Gospod Cinober, Mojster Bolha in roman Hudičevi napoji.
»Eden vodilnih pisateljev fantastične proze.«
− The Guardian
Strani: 328
ISBN: 978-961-284-887-3
Prevajalec in avtor
spremne besede
Štefan Vevar je študiral germanistiko in anglistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, tam tudi magistriral in doktoriral. Prevaja dela največjih pisateljev nemške književnosti. Bibliografija njegovih prevodov se z gledišča literarne zgodovine začenja v nemški klasiki (Goethe in Schiller), preide v romantiko (Novalis in Heine) in biedermajerski realizem (Stifter), ter nadaljuje v realizmu Fontaneja ter modernizmu Musila, Brocha in Kafke.
Prevodno se posveča tudi nemškim piscem 20. stoletja in sodobni literaturi. Izdal je monografijo Vrvohodska umetnost prevajanja. Za prevod Goethejevih Učnih let Wilhelma Meistra je leta 1999 prejel Sovretovo nagrado. Je prejemnik Hafnerjeve nagrade in večkratni dobitnik avstrijske državne prevajalske premije.
Življenje Lazarčka s Tormesa je eden prvih modernih romanov svetovne književnosti, napisan še pred Cervantesovim Don Kihotom. Podoba Španije 16. stoletja je kulisa za napeto življenjsko zgodbo šestnajstletnega dečka, ki se potika po deželi in doživlja vesele in bridke dogodivščine. Lazarček je pavliha, trpin, junak in žrtev – smejemo se mu in hkrati sočustvujemo z njim. Roman mojstrsko oriše etično ozadje tedanjega časa, pa tudi način, kako junak rešuje svoje spore z moralo in družbo.
»Ta knjiga je bila všeč vsem: izobražencem in neukim, duhovnikom in posvetnjakom, preprostim ljudem in veljakom. Pustolovci in trgovci so jo prav gotovo nosili v žepu, vozataji in vojaki pa v torbi. Videti jo je bilo v obednici pažev in slug, pa tudi v spalnicah plemenitih gospodov, v pomenkovalnicah žlahtnih gospa in na policah izobražencev.«
− Julio Cejador y Frauca
Strani: 88
ISBN: 978-961-284-888-0
Prevajalec
Avtorica
spremne
besede
Niko Košir je bil pisatelj, esejist, prevajalec in literarni zgodovinar. Po diplomi iz romanistike je bil interniran v Gonarsu, po italijanski okupaciji pa je odšel v partizane. Po vojni je bil urednik pri Slovenskem poročevalcu, nato profesor na gimnaziji v Stični ter predavatelj italijanske književnosti na Filozofski fakulteti. Bil je eden prvih prevajalcev španske književnosti pri nas. Prevedel je dela Cervantesa, de Unamuna, Ortege y Gasseta, Jimenéza in drugih. Leta 1973 je prejel Sovretovo nagrado, leta 1988 pa Prešernovo nagrado.
Maja Šabec je izredna profesorica za špansko in hispanoameriško književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Glavni področji njenega raziskovanja sta španska srednjeveška književnost in dramatika. Je soavtorica in urednica več znanstvenih monografij, v obdobju 2012–2016 je bila urednica revije Ars & Humanitas.
Misako se ima za elegantno ženo prihodnosti, vendar je negotova, saj je njena modernost precej plitvega značaja, Kanameja pa privlači Louise, prostitutka evropsko-azijskega rodu. Roman se začne z japonsko predstavo, ki se je na moževo povabilo udeleži Misako, da bi srečala svojega očeta in njegovo ljubico. Njun zakon razpada, že dolgo se ne privlačita več, ne spita skupaj in Misako si omisli ljubimca Asoja, ki ga sprejme tudi Kaname. Z ločitvijo odlašata tudi zaradi ponižanja, ki bi ga bila ob tem deležna. Kaname se v žalosti zateče v preteklost, v spokojne tradicionalne obrede klasičnega japonskega lutkovnega gledališča, pri čemer raste tudi njegovo navdušenje nad tastovo ljubico.
Jun'ichirō Tanizaki (1886–1965), eden najpomembnejših japonskih avtorjev 20. stoletja. Rodil se je v Tokiu, v obdobju, ko se je Japonska začela odpirati vplivu zahodne civilizacije. Ena osrednjih tem njegovih romanov in novel je spopad med Vzhodom in Zahodom. Septembra 1923 je Tokio in okolico prizadel močan potres, zato se je Tanizaki preselil v Kjoto, kjer se je bolje spoznal s tradicionalno Japonsko, ki ga je nepričakovano, v nasprotju z njegovimi mladostniškimi hotenji, popolnoma prevzela in osvojila. Odtlej je napisal glavnino svojih del, znan pa je po izredno drzno napisanih prizorih, kar je na Japonskem in tudi drugod sprožilo vrsto polemik.
»Prevod tega romana bi bil za vsakega prevajalca prava poslastica z določeno stopnjo tveganja, kot adrenalinski spust po reki v čudoviti pokrajini, a med neštetimi čermi.«
− Barbara Juršič
Strani: 188
ISBN: 978-961-284-889-7
Prevajalec
Avtorica
spremne
besede
Iztok Ilc je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz francoskega jezika s književnostjo in iz japonologije. Prevaja iz japonščine in francoščine in je aktiven član Društva slovenskih književnih prevajalcev. Prevedel je številne osrednje avtorje japonske (Ryu in Haruki Murakami, Kenzaburo Oe, Yasunari Kawabata, Shusaku Endo, Kobo Abe, Yukio Mishima, Natsume Soseki, Hiromi Kawakami, Shuntaro Tanikawa) in francoske književnosti (Yasmina Khadra, Catherine Cusset, Markiz de Sade, Joël Dicker).
Nagisa Moritoki Škof je zaposlena na Oddelku za azijske študije, kjer poučuje japonski jezik, jezikovno izobraževanje in japonsko književnost. Kot prevajalka za japonski jezik je sodelovala na festivalu Dnevi poezije in vina 2012, njeni prevodi so izšli v knjigi Novi svet – Sedem sodobnih japonskih pesnikov. Ob raziskovalnem delu se ukvarja z glasbo, poje in igra japonski inštrument koto, uživa pri pisanju verzov in se udejstvuje kot pripovedovalka.
