Mefisto je prvič izšel leta 1936, leto dni po svojem nastanku v Amsterdamu, enem od emigrantskih zatočišč Klausa Manna. Za takratni čas skoraj preroško delo opisuje nastanek in vzpon nacizma ter njegove uničujoče posledice. Avtor pa v romanu ne izrisuje političnih in ekonomskih vzrokov za njegov razmah, ampak vzpon nacističnih idej prikazuje v okolju, kjer bi pričakovali visoko mero intelektualne kritičnosti – v gledališču. 

 

Glavni lik romana je igralec Hendrik Höfgen, ki je nastal po modelu Mannovega svaka Gustava Gdünd-gensa, tedaj najslavnejšega nemškega igralca, upravnika Državnega gledališča v Berlinu, senatorja in državnega svetnika. Höfgen, pustolovec, povzpetnik in moralni kameleon, se iz gledališke province povzpne na berlinske odrske deske, v novem nacističnem režimu pa pridobi najvišje umetniške in politične časti. 

 

Po romanu je madžarski režiser István Szabó posnel film z istoimenskim naslovom in zanj leta 1982 prejel nagrado oskar. Roman Mefisto danes spada med najpomembnejša dela nemške protinacistične književnosti.
 

Klaus Mann (1906–1949), sin Thomasa Manna, je do svoje emigracije leta 1933 živel v Berlinu, potem pa v Parizu, Amsterdamu in Švici, dokler se ni leta 1936 naselil v Ameriki. Pisal je novele, romane in eseje, ukvarjal pa se je tudi z igralstvom, gledališko kritiko in novinarstvom. Njegova zrelejša literarna dela so nastajala v obdobju emigracije,
med njimi tudi roman Mefisto. Aktivno je sodeloval v emigrantskem protinacističnem gibanju. Njegova pot se je končala mnogo prezgodaj: star 43 let si je vzel življenje.